Odkar vem zase, je bilo pisanje moj način izražanja. Sicer veliko in tudi rada govorim, ampak pri pisani besedi lahko o zapisanih besedah in stavkih razmislim, zadevo preučim, se poglobim, preberem še enkrat, kaj popravim itd. V zadnjih letih je tekstanje postalo tako samo po sebi umevno, da je tudi pogovorov po telefonu zaradi tega manj in je pisanje v najrazličnejših oblikah in slogih še toliko bolj aktualno.
Spomnim se, da sem že v osnovni šoli urejala šolsko glasilo in pisala spise sošolkam in sošolcem. Najbolj pa se spomnim epizode, ko je bil tako meni kot moji sošolki všeč isti fant. Ampak sošolka je bila bolj proaktivna in takrat me je prosila, če bi ji lahko v njenem imenu napisala ljubezensko pismo za tega fanta. Ni bilo težko in imela sem navdih. Nastalo je zapeljivo ljubezensko pismo, ki ga žal nimam nikjer shranjenega. Da je bilo zapeljivo, pa vem zato, ker se je fant, ki sošolke prej ni niti opazil, potem naenkrat zainteresiral zanjo. Vem, da sem se takrat spraševala, v katero od naju se je dejansko zaljubil. In ko mi je kasneje pod roke prišel Cyrano de Bergerac, sem zgodbo podoživela. In se takrat počutila kot sodobni Cyrano de Bergerac, ki je pisal ljubezenska pisma v imenu drugih. Zaljubiti se v besede je med najlepšimi stvarmi, ki jih lahko človek doživi. Ali med najbolj krutimi.
Na začetku kariere sem se znašla v novinarstvu, vendar me je kmalu odneslo v piarovske vode, v katerih sem še danes. Moj nekdanji šef in veliki mentor Mitja
Petrovič mi je nekoč rekel, da se piarovec rodi, težje pa naredi. Pri našem delu
veliko tekstov napišemo za druge. Govori, članki, odgovori na vprašanja, različni
predlogi, FB objave…….to je naše delo, ki ga radi opravljamo in vedno znova
iščemo navdihe za dobre tekste. Smo torej neke vrste sodobni Cyranoji de
Bergeraci. Ko delam razgovore z novimi zaposlenimi v naši agenciji IPPR,
vsakemu vedno povem, da je osnova odnosov z javnostmi ljubezen do pisanja.
Če je komu to težko, ni primeren za delo pri nas, ker bo pri delu trpel in mi tudi.
Konec lanskega leta se je pojavil OpenAI. Kar naenkrat so vsi začeli uporabljati
ChatGPT. Seveda smo ga tudi v naši agenciji hitro stestirali. Najprej nismo bili
najbolj zadovoljni, a smo kmalu ugotovili, da če dovolj spretno vnesemo izbor
besed, dobimo ven dokaj soliden izdelek. Ki pa zaenkrat še ne more obstajati
sam zase, potrebuje še natančen pregled.
A kar je večje vprašanje, je to, kaj to pomeni za nas, za vse, ki se ukvarjamo s
pisano besedo. Za prevajalce, tehnične pisce, novinarje, tekstopisce, piarovce,
pisatelje, pesnike, lektorje, pa tudi oblikovalce, ilustratorje, karikaturiste in
druge kreativne poklice….ker ne samo, da zna ta robot izvrstno pisati. Obvlada
tudi vizuale. In ne samo to – hlače se lahko začnejo tresti tudi programerjem, ki
so med najbolj iskanimi in plačanimi poklici. ChatGPT zna namreč tudi
programirati in napisati program v poljubnem programskem jeziku glede na
opis problema. Pojavljajo se že spletni tečaji njegove uporabe pri hitrem in
učinkovitem programiranju.
Jeseni sem pisala kolumno o tem, da nas avatarji zaenkrat še niso prehiteli.
Ampak umetna inteligenca se razvija s tako bliskovito hitrostjo, da me prav
zanima, o čem bom na to temo pisala čez leto ali dve.
ChatGPT z dobrimi vnosi piše odlične spise, himne, pesmi, vse vrste besedil in
knjige. Kako dolgo je do takrat, ko nas bo v celoti zamenjal, še ne vemo,
zagotovo pa še ne takoj. Med zelo aktualnimi poklici se je namreč znašel poklic
»prompt manager«, ki se ukvarja z vnašanjem primernih besed z namenom, da
robot sam naredi tisto, kar smo stoletja znali in delali mi, ljudje.
V zadnjem času sem govorila z dvema visokošolskima profesoricama, ki sta mi
razlagali, kako je robot napisal odličen spis in rešil zahteven izpit bolje od vseh
študentov. ChatGPT bodo torej lahko izkoristili številni, tudi tisti, ki jim je
prepovedano, da bi nekaj avtorskega napisal robot. Recimo šolarji, dijaki,
študentje, doktoranti….. sin me je opozoril, da je na Tik Toku videl filmček, kjer
se razvija program, ki bo ugotavljal, ali je bil tekst ali vizual kakorkoli spisan ali
obdelan s ChatGPT. Ker kaj bo v prihodnosti sploh še veljalo za pristno, človeško
avtorsko delo? In kaj bo z avtorstvom, GDPRjem, ponovno uporabo avtorskih
del, ustvarjenih z robotom? Berem namreč tudi o tem, da ChatGPT dobiva
status osebe in da so ga parkrat že navedli kot soavtorja.
Saj marsikdo od vas, ki to bere, odgovore morda že ve, pa četudi jih, bodo
kmalu zastareli. Tako kot bo zastarela ta kolumna, ker se bo od oddaje teksta
do objave zgodilo že toliko novega, da morda vse, spisano tukaj, niti ne bo več
imelo pravega smisla.
Kaj torej čaka veščino pisane besede, ki je pogosto podcenjena, v resnici pa je
še kako pomembna? Kaj se bo zgodilo z nezamenljivimi občutki, ko pod tvojimi
prsti nastane čudovit tekst, celo tak, da se nekdo lahko v njega zaljubi? Se
bomo lahko na enak način zaljubljali v tekste, ki jih napiše robot? Ker umetna inteligenca ne bo posegla samo v naše poklice, ampak tudi v naša zasebna
življenja in našo intimo. Kako zelo in kaj bo to predstavljalo, pa se bomo učili
vsak dan posebej, tako kot sedaj. Nič več ni nemogoče in nihče ne more več z
gotovostjo trditi, da ga v prihodnosti ne bo zamenjal robot, ki bo marsikaj
naredil bolje od njega.
Ni zastonj reči, da beseda ni konj. Vse bolj pa bo beseda postajala robot.
Oziroma njegovo delo. Vseeno pa imamo nekaj, kar ne bodo roboti nikoli imeli.
Imamo občutke! Ti pa naredijo končno razliko, zaenkrat še.
Irena Pavčič